MAO, Grad Fužine, Ljubljana
Spet je leto naokoli. Malo smo starejši (zagotovo), pametnejši (upam), bogatejši (prav gotovo, a ne finančno!), radovednejši in zato še vedno hodimo na dneve arhitekture, da prekomentiramo dela kolegov in razmišljamo, kaj bi v življenju še lahko izboljšali.
Muzej arhitekture in oblikovanja na Gradu Fužine v Ljubljani je prav gotovo pravšnja lokacija za največji praznik stanovske srenje. Arhitekti, urbanisti in prostorski načrtovalci (menda ne samo v ZAPS?) imamo v začetku oktobra dan zase. Zakaj to ni dela prost dan? Zato, ker arhitektura ni poklic, temveč način življenja, in ker na Dan arhitektov ne izklopimo, temveč izkoristimo za pogovore, komentarje (tudi kritike), mreženje in spoznavanje...
Predavanja so se začela z nagovorom predsednika ZAPS Andreja Goljarja, nadaljevala pa s predstavitvami zakonov, ki so v pripravi. Poleg Helene Kovač je imel besedo predvsem Vlado Krajcar, ki se je trudil razložiti gradiva v postopku in odnos zbornice do njih na način, ki bi bil vsem razumljiv. Takšna naloga ni enostavna, saj smo arhitekti "umetniki", ki jim je zakonodaja največkrat le ovira k uspehu. Še dobro, da je bilo v gradivu nekaj točk, ki so poskrbele za adrenalin (npr. kako bi prišli do več posla...).
Ker taka prireditev potrebuje sponzorje (za obiskovalce je bilo "sodelovanje" na dnevu arhitekture brezplačno), smo imeli vmes še reklamni vložek. Družba Zumtobel, ki je od mojih avstrijskih časov precej zrasla, razširila in izboljšala svoj svetlobni program ter se oblikovala v grupo Zumtobel, je predstavila svojo pot. | Z radovednostjo sem prisluhnil tudi programu Rex Kralj, ki z oživitvijo in prenovo nekoč paradnega pohištva pokojnega profesorja Nika Kralja (ja, star sem toliko, da sem še bil njegov študent) meri na ponoven vzpon in nove trge. |
Zares pa je poskrbela za bolj aktivno udeležbo šele okrogla miza z naslovom Kultura prostora zdaj! Voditeljica Mika Cimolini je krmarila skozi vprašanja, ki jih je postavljala Mihi Dešmanu, arhitektu (Fakulteta za arhitekturo), Matjažu Uršiču, prostorskemu sociologu (FDV), Petru Gabrijelčiču, arhitektu (dekanu Fakultete za arhitekturo), Maji Simoneti, krajinski arhitektki in urbanistki (IPOP, LUZ), Matevžu Čeliku, arhitektu (direktor MAO) ter Marku Poliču, okoljskemu psihologu (Filozofska fakulteta). Kristus, kaj poleg Maje nihče ne gre na teren? Ali pa vsaj iz Ljubljane? Še dobro, da so temperature že jesenske, nekatera razmišljanja te kar pogrejejo. Sam mislim, da je za večino nepravilnosti v prostoru kriva politika, in v ta koš mirno uvrstim tudi našo stroko in še bolj zbornico.
Za dobitnike priznanj je bilo seveda najpomembnejše dejanje tega dne sama podelitev priznanj, ki jo je z nagovorom otvorila ministrica za okolje in prostor Irena Majcen. Spodaj nekaj utrinkov s podelitve...
Nagrade Zlati svinčnik za odlično izvedbo so bile podeljene za objekte stanovanjske soseske Brdo F5 (Aleš Žnidaršič, Katja Žlajpah in Vesna Vraničar / Multiplan Arhitekti), hišo na Golem (Tomaž Krušec, Lena Krušec in Vid Kurinčič / Arhitektura Krušec), Mestni park Rakova Jelša (Klara Bohinc, Andraž Keršič, Martin Kruh, Aljoša Lipolt, Samo Mlakar, Dino Mujič, Tamara Nemeth in Rok Žnidaršič) ter obnovo Slovenske ceste v Ljubljani (Aljoša Dekleva, TiVa Gregorič, Jana Kocbek, Davor Katušič, Jurij Sadar, Boštjan Vuga, Marko Studen, Boris Matič, Miha Dobrin in Tomaž Krištof).
Nagrada Zeleni svinčnik pa je verjetno najpomembnejša med "pisali" saj gre po besedah ZAPS-ove zelene žirije za izvedbo, ki je nastala z zavestno odgovornostjo do okolja in družbe ter z namenom trajno izboljšati družbeno in okoljsko kakovost bivanja. Nagrada je bila podeljena za Hišo Vrhe v občini Slovenj Gradec (David Mišič, Sašo Žolek, Brigita Čas, Kaja Kotnik in Aleš Koprivšek / Styria arhitektura).
fotografija: Miran Kambič, vir: ZAPS | Projektna skupina, v kateri je tudi službeni kolega Aleš Koprivšek (bravo, Aleš!), je ustvarila "projekt z višjo stopnjo kompleksnosti, kjer so trajnostni vidiki najjasneje izraženi... Zaradi odnosa do stavbne dediščine in trajnostne gradnje ter doslednosti izvedbe je projekt zaslužil zeleni svinčnik 2016 za inovativno trajnostno gradnjo." Sam ne znam pohvaliti projekta bolje kot zelena komisija ZAPS-a. |
Prav poseben pomen pa ima nagrada Častni član ZAPS, ki jo je prejel Janez Koželj, profesor ljubljanske fakultete za arhitekturo. Poznam ga skoraj 40 let in verjamem, da je bilo kljub štirim dekadam njegovega razdajanja študentom prav zadnjih deset let najbolj plodnih. Vstop v "politiko" mesta Ljubljane je dal njemu in nam toliko novega, da si tega pred desetimi leti ne bi mogli niti zamisliti. Bravo, profesor! |
In potem je prišel vrhunec večera, recimo mu "čas za čestitke..." Vsi panoji so bili razstavljeni v hali ob Gruberjevem kanalu, v preddverju konferenčne dvorane. Prostor je ravno prav velik za ogled panojev, če bi se vsi obiskovalci pomikali v isti smeri. Bog ne daj, da se vmes kdo ustavi. Zato pa za neuradni - družabni del srečanja še bolj prav pride grajsko dvorišče, čudovit ambient med masivnimi zidovi in obokanim hodnikom.
Pogovori s kolegi, bivšimi sošolci, skoraj pozabljenimi davnimi sodelavci so tista pika na i, da se človek pripelje tudi uro ali dve daleč. Če pa obenem spoznaš še nove ljudi in širiš mrežo poznanstev, toliko zanimivejše.
Ko postane tema pogovora karkoli drugega kot "zgode in nezgode" prostorsko gradbene zakonodaje, je vzdušje toplejše...
Le kdaj se takšno srečanje konča? Verjetno ob polnoči, ker je imenovano Dan arhitektov. Nisem preverjal, ker imam še daleč do doma, me bo pa radovednost privedla spet čez kakšno leto.
Le kdaj se takšno srečanje konča? Verjetno ob polnoči, ker je imenovano Dan arhitektov. Nisem preverjal, ker imam še daleč do doma, me bo pa radovednost privedla spet čez kakšno leto.